Zdaj govori Andrej Medved v vlogi pesnik

»s katerim se je zapisal med najpomembnejša imena stroke, ne le v svojem času, temveč v zgodovino likovno-kritiškega pisanja na Slovenskem nasploh.«

»Ker je vse minljivo, so otroci, ki se rodijo v ljubezni, edini smisel – ne samo pesnika, ampak tudi te civilizacije, človeštva. V bistvu je minljivost nepomembna.«

»V bistvu je sreča, da sem bil sploh rojen, da imam samozavest, to je enkratna zadeva vsakega posameznika. In sreča je, da sem rojen tudi kot pesnik.«

»… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … / spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«

»roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…«

»puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«

»odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah«

»Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada.«

»Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča …«

»Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Kot smrtonosen in grozo / vzbujajoč odsev v šipi se dvignejo v nebo otroci, / vnuki in pravnuki …«

»Kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«